Karin Bornett
Slogani v najbolj melodičnem narečju, slike zadovoljnih krav, ki žvejo bujno travo na idiličnih alpskih travnikih – ko gre za hrano, nam reklamni strokovnjaki radi pripovedujejo zgodbo o podeželskem življenju, uprizorjeno romantično. Trgovci z živili in proizvajalci se z veseljem osredotočajo na regionalno poreklo svojih izdelkov. Potrošniki ga zagrabijo.
»Številne študije kažejo na velik porast zanimanja za regionalno hrano in govorijo o regionalnem trendu, ki naj bi medtem dohitel ekološki trend,« piše Melissa Sarah Ragger leta 2018 v svoji magistrski nalogi o motivih za nakup regionalnih živil. živila. Ker's Biomarkt navaja nedoločeno raziskavo iz leta 2019, ki naj bi pokazala, "da za anketirane potrošnike Bio in trajnost igrata manj vloge kot avstrijsko poreklo in regionalnost hrane.
Regionalno poreklo je precenjeno
Nič čudnega: hrana iz regije uživa podobo visoke kakovosti in poštenih proizvodnih pogojev za ljudi in živali. Poleg tega jih ni treba prevažati na pol sveta. Regionalni izdelki se tudi tržijo in ustrezno dojemajo. Toda: ali je hrana iz regije res tako dobra? Leta 2007 je Agrarmarkt Austria (AMA) izračunal onesnaženost posameznih živil s CO2. Največji podnebni grešniki so bili grozdje iz Čila s 7,5 kg CO2 na kilogram sadja. Jabolko iz Južne Afrike je tehtalo 263 gramov, štajersko pa 22 gramov.
Vendar pa drugi izračun iz te študije prav tako kaže, da je mogoče na splošno prihraniti le majhno količino CO2, če posežemo po regionalnih živilih. Če bi vsi Avstrijci polovico hrane zamenjali z regionalnimi proizvodi, bi po podatkih AMA prihranili 580.000 ton CO2. To je le 0,07 tone na prebivalca na leto - pri povprečni proizvodnji enajstih ton je to le slabih 0,6 odstotka celotne letne proizvodnje.
Lokalno ni ekološko
Pomemben dejavnik, o katerem se pogosto ne sporoča: regionalno ni ekološko. Medtem ko je "ekološko" uradno urejeno in so zahteve za ekološke proizvode natančno opredeljene, izraz "regionalno" ni niti zaščiten niti opredeljen ali standardiziran. Tako pogosto posežemo po domnevno trajnostnih izdelkih kmetov v sosednji vasi. A da ta kmet uporablja konvencionalno kmetijstvo – morda celo z okolju škodljivim, ki je v Avstriji še dovoljeno pršilo – deluje nam pogosto ni jasno.
Primer paradižnika kaže razliko: mineralna gnojila se uporabljajo pri običajni pridelavi. Sama proizvodnja teh gnojil porabi toliko energije, da ima po mnenju strokovnjakov ekološki paradižnik s Sicilije včasih boljšo ravnovesje CO2 kot tisti iz običajnega kmetijstva, ki se v regijo pošilja v majhnih kombijih. Zlasti pri gojenju v ogrevanih rastlinjakih v srednji Evropi se poraba CO2 običajno večkrat poveča. Kot potrošnik pa morate stvari pretehtati tudi na individualni osnovi. Če se z lastnim avtomobilom na fosilna goriva vozite več kot 30 kilometrov, da se odpravite po nakupih v trgovino na kmetiji, na splošno vržete dobro podnebno ravnovesje čez krov.
Gospodarski razvoj namesto varstva okolja
Kljub vsem tem vidikom javni organi spodbujajo regionalno naročanje hrane. V Avstriji je na primer tržno pobudo »GenussRegion Österreich« pred nekaj leti sprožilo Ministrstvo za življenje v sodelovanju z AMA. Da bi izdelek imel oznako »Avstrijska regija razvajanja«, mora surovina prihajati iz posamezne regije in biti v regiji predelana po visokem standardu. Nikoli ni bilo merilo, ali izdelek prihaja iz konvencionalne ali ekološke pridelave. Vsaj bi lahko Greenpeace vendar je v letu 2018 povišal oznako kakovosti »Avstrijska regija razvajanja« iz »pogojno zaupanja vreden« v »zaupanja vreden«. Takrat je bilo napovedano, da se bodo morali nosilci oznake do leta 2020 v celoti vzdržati uporabe gensko spremenjene krme in bodo smeli uporabljati le regionalno krmo.
Na evropski ravni je pomembno certificiranje izdelkov z "Zaščiteno geografsko označbo" in "Zaščiteno označbo porekla". Vendar je v ospredju zaščita posebnosti prek povezave med kakovostjo proizvoda in istoimenskim krajem ali regijo izvora. Nekateri kritiki menijo, da ideja o dobavi hrane na kratke razdalje niti ni drugotnega pomena.
Podnebje ne pozna meja
Kljub vsej ljubezni do doma je ena stvar jasna: podnebne spremembe ne poznajo meja. Nenazadnje se je treba zavedati tudi, da uživanje uvožene ekološke hrane vsaj krepi lokalno ekološko kmetovanje – po možnosti v kombinaciji s pečatom pravične trgovine. Medtem ko v Avstriji ustvarjajo vsaj določene spodbude ali nudijo podporo za ekološke kmetije, morajo predani ekološki podjetniki* opravljati pionirsko delo, zlasti v državah v vzponu.
Nedvomno iti k izdelku iz regije je torej lahko kontraproduktivno. Oddelek za trženje Denn's Biomarkt pravi takole v skladu s prevladujočo šolo razmišljanja: "Če povzamemo, lahko rečemo, da samo regionalnost v nasprotju z organskim ni trajnostni koncept. Vendar bi se regionalna proizvodnja hrane lahko postavila kot močan duo skupaj z ekološkim kmetijstvom. Kot pomoč pri odločanju pri nakupovanju živil lahko torej uporabite naslednje: ekološko, sezonsko, regionalno – po možnosti v tem vrstnem redu.«
REGIONALNO V ŠTEVILKAH
Več kot 70 odstotkov anketiranih kupuje regionalna živila večkrat na mesec. Skoraj polovica jih je izjavila, da celo uporabljajo regionalna živila za tedensko nakupovanje živil. Tu vodi Avstrija z okoli 60 odstotki. Sledi Nemčija z okoli 47 odstotki in Švica z okoli 41 odstotki. 34 odstotkov anketiranih uživanje regionalne hrane povezuje z zavezanostjo varovanju okolja, kar vključuje tudi krajše prometne poti. 47 odstotkov jih pričakuje, da bodo regionalni proizvod pridelali na kmetijah, ki niso oddaljene več kot 100 kilometrov. Na razdalji 200 kilometrov je soglasje anketiranih precej nižje, in sicer 16 odstotkov. Le 15 odstotkov potrošnikov pripisuje pomen vprašanju, ali izdelki izvirajo iz ekološkega kmetovanja.
(Vir: Študije AT KEARNEY 2013, 2014; citirano po: Melissa Sarah Ragger: "Regionalno pred ekološkim?")
Foto / video: Shutterstock.
