"Intelektualna poštenost namesto lepih občutkov"

Filozof in raziskovalec kognicije Thomas Metzinger poziva k novi kulturi zavesti

[Ta članek je licenciran pod licenco Creative Commons Attribution-NonCommercial-Brez derivativov 3.0 Nemčija. Lahko se distribuira in reproducira v skladu s pogoji licence.]

Bolj ko je nekdo sebičen, bolj izgubi svoj pravi jaz. Bolj ko nekdo deluje nesebično, bolj je on sam. michael ende

To žvižgajo vrabci s streh: Nova paradigma je neizbežna, sprememba ontologije. V vladnih krogih se je že pojavila potreba po družbeno-ekološki preobrazbi. Toda med željami in realnostjo zeva cela galaksija težav: na primer celotna Evropska unija in posamezni interesi vsake njene članice. Ali interes preživetja vsakega kapitalistično strukturiranega podjetja po vsem svetu. In nenazadnje, a vsaj tako pomembno: navidezna pravica do obilne sitosti vseh udeležencev potrošniških družb na zemlji. Vsem je skupno eno: več skromnosti bi bilo kot kolektivni neuspeh.

Ivan Illich je problem povzel takole: "Ko je vedenje, ki vodi v norost, v neki družbi normalno, se ljudje naučijo boriti za pravico do tega."

Torej, le s kančkom realizma, bi lahko vrgli brisačo, saj vsak posnetek ne bi bil vreden svojega praška v taki gori stiske. In v primerjavi s predpostavko, da je nekdo v krogih establišmenta s primerno resnostjo vzel cilj socio-ekološke transformacije, se fantazije o vsemogočnosti pubertetnika zdijo naravnost realne.

Nov pristop daje upanje

Če le ne bi bilo povsem drugačnega, upajočega pristopa. Ameriški filozof David R. Loy v svoji knjigi »ÖkoDharma« to izrazi takole: »... ekološka kriza [je] več kot tehnološki, ekonomski ali politični problem ... Je tudi kolektivna duhovna kriza in možna prelomnica v naši zgodovini.« Harald Welzer govori o potrebni »mentalni infrastrukturi« in o »nadaljnji gradnji na projektu civilizacije«, tako da nekega dne »tisti, ki proizvajajo smeti«, ne bodo več uživali »višje družbene kakovosti – z videom. " kot tisti, ki to počistijo ".

In ker se ta nadaljnja gradnja zdi tako težka, skoraj nemogoča, je raziskovalec inovacij dr. Felix Hoch s strnjenim zbornikom, posvečenim tej temi: »Pragovi transformacije – prepoznavanje in premagovanje notranjega odpora v transformacijskih procesih«. Thomas Metzinger, ki je poučeval filozofijo in kognitivne znanosti na Univerzi v Mainzu, je prav tako prevzel nov pristop s svojo nedavno izdano knjigo "Kultura zavesti - duhovnost, intelektualna poštenost in planetarna kriza". Zaslužno je, da tega ni storil na akademski visoki ravni, ampak berljivo, jasno in jedrnato na 183 straneh.

Vsebinsko pa vam ne olajša dela. Že v prvih vrsticah prime bika za roge: »Moramo biti pošteni ... Svetovna kriza je nastala sama, zgodovinsko brez primere - in ne kaže dobro ... Kako ohranjate samospoštovanje v zgodovinsko obdobje, ko človeštvo kot celota izgubi svoje dostojanstvo? ... Potrebujemo nekaj, kar bo obdržalo dejanska življenja posameznikov in držav, tudi ko bo človeštvo kot celota propadlo.«

Metzingerjeva stvar ni omiliti situacije. Nasprotno, napoveduje, "da bo prišlo tudi do ključne prelomne točke v človeški zgodovini," točke panike, po kateri "bo spoznanje o nepovratnosti katastrofe doseglo tudi internet in postalo viralno." Toda Metzinger tega ne pusti pri tem, temveč trezno vidi možnost, da se neizogibnemu kljubuje na smiseln način.

Sprejeti izziv

Samoumevno je, da to ni in ne bo lahko. Navsezadnje se je po vsem svetu oblikovala skupina ljudi, ki jih Metzinger imenuje »prijatelji človeštva«, ki delajo vse lokalno za »razvoj novih tehnologij in trajnostnih načinov življenja, ker želijo biti del rešitve«. Metzinger jih vse poziva k delu na kulturi zavesti, katere prvi korak je morda najtežji, "zmožnost ne ukrepati ... nežna, a zelo natančna optimizacija nadzora impulzov in postopna realizacija mehanizmov samodejne identifikacije na ravni našega razmišljanja. Po Metzingerju izhaja dostojen način življenja iz »določene notranje drže pred eksistencialno grožnjo: Sprejmem izziv“. Ne samo posamezniki, ampak tudi skupine in celotne družbe bi se lahko ustrezno odzvale: »Kako je mogoče zatajiti v zavesti in milosti ob planetarni krizi? Ne bo nam preostalo drugega, kot da se naučimo točno tega.”

Kultura zavesti, ki jo je treba razviti, bi bila »oblika kognitivnega delovanja, ki išče dostojne oblike življenja ... Kot antiavtoritarna, decentralizirana in participativna strategija se bo kultura zavesti v bistvu zanašala na skupnost, sodelovanje in transparentnost in tako samodejno zavračajo vsako kapitalistično logiko izkoriščanja. Gledano na ta način gre … za konstrukcijo sociofenomenološkega prostora – in s tem nove vrste skupne intelektualne infrastrukture.

Razvijte kontekst odkrivanja

Da ne bi postali ideološko zasidrani, je glavni izziv razviti "kontekst odkrivanja", ki se ne pretvarja, da "natančno ve, kaj bi moralo biti in kaj ne bi smelo biti ... nova oblika etične občutljivosti in avtentičnosti ... v odsotnost moralne gotovosti ... sprejemanje negotovosti«. Daniel Christian Wahl je to opisal kot "odpornost". Imel bi dve značilnosti: na eni strani zmožnost živih sistemov, da ohranijo svojo relativno stabilnost skozi čas, na drugi strani pa zmožnost "spreminjanja kot odgovor na spreminjajoče se razmere in motnje"; Slednje imenuje "transformativna odpornost". Gre za "modro ravnanje, da omogočimo pozitiven razvoj v nepredvidljivem svetu". Thomas Metzinger opisuje ohranjanje odprtega uma, občutek poti v nepredvidljivo prihodnost v kulturi nevednosti kot »intelektualno pošteno kulturo zavesti«. Cilj bi bila »sekularna duhovnost« kot »kvaliteta notranjega delovanja«.

Posvetna duhovnost brez samoprevare

Metzinger je seveda oster do večine duhovnih gibanj zadnjih desetletij v Evropi in ZDA. Že zdavnaj so izgubili svoj progresivni impulz in so se pogosto izrodili v "na izkušnjah temelječe oblike zasebno organiziranih verskih blodnjavih sistemov ... sledijo kapitalističnim imperativom samooptimizacije in zanje je značilna nekoliko infantilna oblika samozadovoljstva". Enako velja za organizirane vere, ki so "dogmatične v svoji osnovni strukturi in zato intelektualno nepoštene". Resna znanost in posvetna duhovnost imata dvojno skupno osnovo: »Prvič, brezpogojna volja do resnice, saj gre za znanje in ne za prepričanje. In drugič, ideal popolne poštenosti do samega sebe.«

Šele nova kultura zavesti, »sekularna duhovnost eksistencialne globine brez samoprevare«, novi realizem, bi omogočila izstop iz stoletja gojenega »pohlepnega modela rasti«. To bi lahko "vsaj manjšini ljudi pomagalo zaščititi svoj razum, medtem ko bi vrsta kot celota propadla." Metzinger v svoji knjigi ne skrbi za razglašanje resnice, temveč za čim bolj trezen pogled na aktualna dogajanja: »Kultura zavesti je projekt znanja in prav v tem smislu je naša prihodnost še odprta.«

Thomas Metzinger, Kultura zavesti. Duhovnost, intelektualna poštenost in planetarna kriza, 22 evrov, Berlin Verlag, ISBN 978-3-8270-1488-7 

Ocena Bobbyja Langerja