Možnost
Države članice EU so se ta teden dogovorile o najnižjem davku EU za podjetja v višini 15 odstotkov. Za omrežni napad, ki je kritičen do globalizacije, je minimalni davek načeloma dobrodošel, konkretna izvedba pa ostaja popolnoma neustrezna. Ker se, kot pogosto, hudič skriva v podrobnostih. V Attacu očitajo, da je davek bistveno prenizek, njegov obseg bistveno preozek in prihodki nepravično razporejeni.
Davčna stopnja temelji na davčnih močvirjih
»Od leta 1980 so se povprečne davčne stopnje za podjetja v EU več kot prepolovile s slabih 50 na manj kot 22 odstotkov. Namesto da bi končno dosegli dno pri približno 25 odstotkih, najnižja davčna stopnja le 15 odstotkov temelji na davčnih močvirjih, kot sta Irska ali Švica,« kritizira David Walch iz Attac Austria. Attac vidi tudi nevarnost, da bo ta najnižji davek, ki je bistveno prenizek, celo spodbudil davčno konkurenco v številnih državah EU z davčnimi stopnjami nad 20 odstotkov. Pravzaprav so korporativni lobiji v mnogih državah že izjavili, da je 15 odstotkov priložnost za nadaljnje znižanje davkov na podjetja.
Attac zahteva najnižjo davčno stopnjo 25 odstotkov in preobrat trenda v mednarodni tekmi davkov navzdol.
90 odstotkov podjetij ni prizadetih
Obseg davka je tudi za Attac nezadosten; ker bi moral veljati samo za multinacionalke s prodajo nad 750 milijonov evrov. To pomeni, da je 90 odstotkov vseh korporacij v EU oproščenih minimalnega davka. »Ni opravičila za postavitev tako visokega praga. Prelivanje dobička ni razširjeno le med podjetniškimi velikani – žal je del splošne prakse multinacionalnih korporacij,« je kritičen Walch. Attac se zavzema za uvedbo minimalnega davka od prodaje v vrednosti 50 milijonov evrov – to je prag, po katerem EU sama opredeljuje »velika podjetja«.
In minimalni davek je zelo problematičen tudi z vidika svetovne pravičnosti. Ker dodatni prihodki ne bi smeli iti tja, kjer se ustvarjajo dobički (pogosto revnejše države), ampak v tiste države, v katerih imajo korporacije sedeže – torej predvsem v bogate industrializirane države. »Minimalni davek močno prikrajša revnejše države, ki že tako najbolj trpijo zaradi preusmerjanja dobička. Načelo pravične obdavčitve korporacij tam, kjer ustvarjajo dobiček, ni doseženo,« je kritičen Walch.
Ozadje
Osnova dogovora EU je tako imenovani 2. steber, reforma mednarodne obdavčitve OECD. Uredba ne določa, kako visoka mora biti davčna stopnja v posamezni državi, dovoljuje pa državam, da naknadno same obdavčijo vsako razliko do najnižjega davka v državi z nizkimi davki. Ameriški predsednik Biden je prvotno predlagal 21 odstotkov. Prvotna formulacija OECD o "vsaj 15 odstotkih" je bila že koncesija EU in njenim davčnim močvirjem. V pogajanjih pa je Irska uspela doseči, da je najnižja davčna stopnja omejena na 15 odstotkov in ne postavljena na "vsaj 15 odstotkov". To dodatno oslabi davek in vsem državam odvzame možnost, da same uvedejo višji najnižji davek.
Načeloma pa bi bil pristop učinkovito sredstvo za prekinitev pogubne tekme za najnižje davčne stopnje, saj je takšno ureditev mogoče uveljaviti tudi brez soglasja najhujših davčnih močvirnikov.
