in , ,

podnebne spremembe na sodišču

podnebne spremembe na sodišču

Clara Mayer toži VW. Podnebna aktivistka (20) še zdaleč ni edina, ki je podjetna Podnebni grešniki zdaj na sodišču prinaša. Bo odhod k najvišjemu sodniku morda v prihodnosti nadomestil demo posnetke ali peticije? In kaj je pravzaprav najboljši izid takega procesa?

"Nekega dne se nisem zbudila in si želela tožiti VW," takoj pojasnjuje Clara Mayer. Zdaj pa mora biti. Kljub čustvenemu govoru na letni skupščini in številnih demonstracijah avtomobilska skupina še vedno proizvaja 95 odstotkov motorjev z notranjim zgorevanjem. Zdaj mu želi sleči ta dolgotrajni plašč. Bori se na njeni strani Greenpeace. Ne brez razloga: "Gre za pravice prihodnjih generacij do svobode. Kot mlada podnebna aktivistka lahko Clara to najbolje zahteva sama,« pravi aktivistka Marion Tiemann.

To je prva tovrstna tožba v Nemčiji. V ZDA je načelo aktivnega sodelovanja državljanov že dolgo združeno s pravnimi sredstvi. Tam je že več kot 1.000 podnebnih tožb in en izraz zanje: podnebni spori. V Evropi je tovrstna tožba poznana le kratek čas, ker že dolgo daje ton okoljskemu pravu, pravi odvetnik Markus Gehring. Primer VW strokovnjaka za okoljsko pravo ne preseneča "Če bom še naprej izdeloval motorje z notranjim izgorevanjem, čeprav so odgovorni za 16 odstotkov podnebnih sprememb, moram računati, da bom za to odgovoren kot zasebno podjetje," pravi strokovnjak na prizorišču, ki ga ne poučuje le predavatelj na univerzi Cambridge. Organizira tudi konference Centra za mednarodno pravo trajnostnega razvoja (CISDL) za izmenjavo idej s strokovnjaki za varstvo podnebja z vsega sveta.

Vibra mora biti prava

Za uspeh potrebujete predpogoj. »Tožba mora odražati splošno razpoloženje v družbi. Navsezadnje gre za prepričanje sodnika v relativno progresivno razlago obstoječega pravnega okvira,« pravi Gehring. Tako je zdaj s podnebnimi spremembami, nenazadnje tudi zaradi Petek za prihodnost-Gibanje in veliko novega znanja. Družbeno soglasje je tukaj trajalo skoraj 15 let. Mimogrede, čakanje na zakone ni možnost. "Podjetja morajo odgovarjati pred zakonodajo, za katero se nekatera celo skrivajo."

Vrhovni sodnik ne more nadomestiti vloge zakonodajalca: »Lahko pa opozori na točke, kjer mu manjka.« In to si očitno trenutno želijo najvišji evropski uradniki pregona. Konkretno uresničujejo dolgoročne cilje pariškega sporazuma o varstvu podnebja. In to kljub dejstvu, da skoraj ne vsebuje nobenih zavezujočih obveznosti. Če navedemo le dva primera: v Angliji je na primer pritožbeno sodišče ustavilo širitev letališča Heathrow, ki jo je odobril parlament. V Nemčiji je medtem zvezno ustavno sodišče odločilo, da mora vlada izboljšati zakon o varstvu podnebja. Namreč za zaščito svoboščin mlajših generacij. Slednje je temeljna sodba, tudi v zvezi z zasebnimi tožbami, pravi Gehring: "Mnoga sodišča podnebnih sprememb ne bodo več obravnavala kot 'tudi teče'."

zakon logike

Dejstvo, da je med podjetji zdaj toženih vedno več podnebnih grešnikov - kmalu po tem, ko so enega prejeli tudi VW, BMW in Mercedes, je novost, a logična posledica tega. Za predstavnika nevladnih organizacij Tiemann obstaja sodba, ki določa trend: proti Shellu. V Haagu je morala naftna družba s sodelovanjem Greenpeacea letos do leta 2 bistveno zmanjšati izpuste CO2030. Najboljši rezultat v primeru VW? »Če bi skupina od leta 2030 prenehala prodajati avtomobile z motorji z notranjim izgorevanjem po vsem svetu in bi se do takrat proizvodnja drastično zmanjšala.« Tiemann dodaja, da se tožba lahko šteje za uspešno, tudi če bi bil izpolnjen le del zahtev: »To ne pomeni da ni uspelo. Praviloma je potrebnih več tožb, ki se med seboj nadgrajujejo, da bi sploh omogočile prelomne sodbe."

Odvetnik Gehring pričakuje ugotovitveno sodbo, kot v zadevi Shell. In to pomeni? »Skupina mora upravičiti nadaljnjo proizvodnjo motorjev z notranjim zgorevanjem ob podnebnih spremembah. To že vidim kot uspeh.« Appropos: Uspeh tovrstnih tožb ni vnaprej programiran: »Z večino se sodniki ne vidijo v položaju, da bi razumeli progresivne interpretacije tožnikov. Izvemo le še več o dobljenih tožbah,« pravi odvetnik.

In prihodnost?

Ali nam v prihodnosti ne bo treba več na ulice? Ali to samodejno pomeni tožbo namesto peticije? Ne, pravi Tiemann, cilji so različni: "Peticija nima pravnega vzvoda, vendar jo lahko uporabim, da jasno pokažem, da za mojo zahtevo stoji veliko ljudi. Demonstracije prispevajo k temu, da tema postane družbeno pomembna.« In odvetnik Gehring? Pravi: »Vzajemno delovanje med gibanjem državljanov in tožbami poznamo že 30 let. Pomislite samo na državljanske pobude, za katere sodno ukrepanje ob okolju škodljivih projektih, kot so sežigalnice odpadkov, ni nič novega.«

Novost pa je, da bo moralo v prihodnosti še več podjetij, ki povzročajo visoke emisije CO2, upoštevati, kako se spopadajo s podnebnimi spremembami. Kdo je na seznamu? "Na eni strani prometni sektor, ladijski promet, letalske družbe, na drugi strani energetsko intenzivno proizvodno območje, v katerem se predelujejo steklo, cement, jeklo in javni dobavitelji energije," pravi Gehring. In potem je tu še kršitev človekovih pravic z neukrepanjem glede podnebnih sprememb, kar bi lahko bila podlaga za še več tožb. »Morate biti kreativni, a odvisno od nacionalne zakonodaje bo vedno več stičnih točk. Podjetjem bi bilo dobro, če bi hitro uvedli podnebno nevtralno razmišljanje.« In Clara Mayer? Pove preprosto: "Ta tožba je le še en korak v protestu."

VZROKI ZA DEJANJE
"Neuspeh pri ublažitvi"

Tožbe se pojavijo, ko države ali podjetja ne morejo omejiti podnebnih sprememb. V tem primeru po eni strani državljani ali nevladne organizacije tožijo vlade, da bi dosegli večjo zaščito podnebja. Nizozemska je uspešen primer tega: tamkajšnje vrhovno sodišče je ugodilo tožbi, da nezadostno varstvo podnebja krši človekove pravice. Po drugi strani pa vlade ali nevladne organizacije tožijo velike onesnaževalce CO2 za večjo zaščito podnebja ali odškodnino za nevarnost podnebja. Mesto New York je na primer tožilo naftne družbe BP, Chevron, Conoco Phillips, Exxon Mobil in Royal Dutch Shell, ker so zavestno zmanjšali svojo odgovornost za podnebne spremembe in povzročili škodo mestu. Sem spada tudi primer perujskega kmeta Saula Luciana Lliuye, ki s pomočjo Greenpeacea toži dobavitelja energije RWE, ki je trenutno v medijih zelo medijsko odmeven.
"Neuspeh pri prilagajanju"
Sem spadajo tožbe o državah ali podjetjih, ki se niso ustrezno pripravili na neizogibna (fizična) tveganja in morebitno škodo zaradi podnebnih sprememb. Primer tega so lastniki stanovanj v Ontariu v Kanadi, ki so leta 2016 tožili vlado, ker jih ni dovolj dobro zaščitila pred poplavami.
"Nerazkritje"
Gre za podjetja, ki ne zagotavljajo dovolj informacij o podnebnih spremembah in posledičnem tveganju za podjetje, pa tudi za vlagatelje. To vključuje tožbe vlagateljev proti podjetjem, pa tudi tožbe podjetij samih proti njihovim svetovalcem, kot so bonitetne agencije.

Foto / video: Shutterstock.

Schreibe einen Kommentar