Nova publikacija: Verena Winiwarter - Pot do podnebju prijazne družbe

avtorja Martin Auer

Okoljska zgodovinarka Verena Winiwarter v tem kratkem, lahko berljivem eseju predstavlja sedem temeljnih premislekov za pot do družbe, ki lahko zavaruje tudi življenja prihodnjih generacij. Seveda ne gre za navodilo – »V sedmih korakih do ...« – temveč, kot piše Winiwarter v predgovoru, za prispevek k razpravi, ki bo potekala. Naravoslovje je že zdavnaj razjasnilo vzroke podnebne in biodiverzitetne krize ter navedlo potrebne ukrepe. Winiwarter se torej ukvarja z družbeno razsežnostjo nujnih sprememb.

Prvi premislek zadeva dobro počutje. V naši omreženi industrijski družbi, ki temelji na delitvi dela, posamezniki ali družine ne morejo več samostojno skrbeti za lastno eksistenco. Odvisni smo od blaga, ki je proizvedeno drugje, in od infrastrukture, kot so vodovodi, kanalizacija, plinski in električni vodi, transport, zdravstvene ustanove in mnoge druge, s katerimi ne upravljamo sami. Verjamemo, da se bo lučka prižgala, ko pritisnemo na stikalo, a v resnici nimamo nadzora nad tem. Vseh teh struktur, ki nam omogočajo življenje, ne bi bilo brez državnih institucij. Država jih da na voljo sama ali pa njihovo dostopnost ureja z zakoni. Računalnik lahko izdela zasebno podjetje, a brez državnega šolstva ga ne bi bilo nikogar. Ne smemo pozabiti, da je blaginja javnosti, blaginja, kot jo poznamo, omogočena z uporabo fosilnih goriv in je neločljivo povezana z revščino »tretjega sveta« oziroma globalnega juga. 

Na drugem koraku gre za blaginjo. To je usmerjeno v prihodnost, v zagotavljanje lastnega obstoja in obstoja naslednje generacije in tiste za njo. Storitve splošnega pomena so predpogoj in posledica trajnostne družbe. Da lahko država opravlja storitve splošnega pomena, mora biti ustavna država, ki temelji na neodtujljivih človekovih in temeljnih pravicah. Korupcija spodkopava učinkovite storitve splošnega pomena. Tudi če se institucije javnega pomena, kot je vodovod, privatizirajo, so posledice, kot kažejo izkušnje v mnogih mestih, negativne.

V tretjem koraku pravna država, temeljne in človekove pravice: »Samo ustavna država, v kateri se morajo vsi uradniki podrejati zakonu in v kateri jih nadzoruje neodvisno sodstvo, lahko varuje državljane pred samovoljo in državnim nasiljem.« Na sodišču V ustavni državo, je mogoče ukrepati tudi zoper državno krivico. V Avstriji od leta 1950 velja Evropska konvencija o človekovih pravicah. S tem je med drugim zagotovljena pravica vsakega človeka do življenja, svobode in varnosti. »Tako bi morali,« zaključuje Winiwarter, »organi avstrijske demokracije za temeljne pravice dolgoročno zaščititi preživetje ljudi, da bi lahko delovali v skladu z ustavo in s tem ne le izvajali Pariški podnebni sporazum, ampak delovali celovito kot varuhi okolja in s tem zdravja.« Da, temeljne pravice v Avstriji niso »pravice posameznika«, ki bi jih lahko uveljavljal posamezen človek zase, temveč le vodilo za ukrepanje države. Zato bi bilo nujno obveznost države, da zagotovi varstvo podnebja, vnesti v ustavo. Vendar pa bi morala biti tudi vsaka nacionalna zakonodaja o varstvu podnebja vpeta v mednarodni okvir, saj so podnebne spremembe globalni problem. 

četrti korak navaja tri razloge, zakaj je podnebna kriza »zahrbten« problem. "Zlobna težava" je izraz, ki sta ga leta 1973 skovala prostorska načrtovalca Rittel in Webber. Z njim označujejo probleme, ki jih niti ni mogoče jasno definirati. Zahrbtni problemi so običajno edinstveni, zato ni načina, da bi našli rešitev s poskusi in napakami, niti ni jasnih pravih ali napačnih rešitev, le boljše ali slabše rešitve. Obstoj problema je mogoče pojasniti na različne načine, od razlage pa so odvisne možne rešitve. Za problem podnebnih sprememb obstaja samo ena jasna rešitev na znanstveni ravni: Nič več toplogrednih plinov v ozračju! Toda izvajanje tega je družbeni problem. Ali se bo izvajal s tehničnimi rešitvami, kot so zajemanje in shranjevanje ogljika ter geoinženiring, ali s spremembami življenjskega sloga, bojem proti neenakosti in spreminjanjem vrednot, ali s koncem kapitalizma, ki ga poganja finančni kapital in njegova logika rasti? Winiwarter izpostavlja tri vidike: eden je »tiranija sedanjosti« ali preprosto kratkovidnost politikov, ki si želijo zagotoviti naklonjenost svojih sedanjih volivcev: »Avstrijska politika je zaposlena, saj daje prednost podnebju škodljivi gospodarski rasti, zagotavljanju pokojnin. za današnje upokojence, namesto da bi s politiko varstva podnebja vsaj toliko omogočili dobro prihodnost vnukom.« Drugi vidik pa je, da tisti, ki jim ukrepi za rešitev problema niso všeč, vidijo problem, v tem primeru podnebne spremembe. , zanikati ali omalovaževati. Tretji vidik se nanaša na »komunikacijski šum«, to je na preobilje nepomembnih informacij, v katerih se bistvene informacije izgubijo. Poleg tega se ciljno širijo dezinformacije, polresnice in čiste neumnosti. Zaradi tega ljudje težko sprejemajo pravilne in razumne odločitve. Samo svobodni in neodvisni kakovostni mediji lahko varujejo pravno demokracijo. Vendar to zahteva tudi neodvisno financiranje in neodvisne nadzorne organe. 

Peti korak imenuje okoljsko pravičnost kot osnovo vse pravičnosti. Revščina, bolezen, podhranjenost, nepismenost in škoda zaradi strupenega okolja ljudem onemogočajo sodelovanje v demokratičnih pogajanjih. Okoljska pravičnost je torej osnova demokratične ustavne države, osnova osnovnih pravic in človekovih pravic, saj ustvarja predvsem fizične predpogoje za sodelovanje. Winiwarter med drugim citira indijskega ekonomista Amartya Sena, ki pravi, da je družba toliko bolj, kolikor več »priložnosti za realizacijo« ustvarja svoboda, ki jo ljudem omogoča. Svoboda vključuje možnost političnega sodelovanja, ekonomske institucije, ki zagotavljajo distribucijo, socialno varnost z minimalnimi plačami in socialnimi prejemki, socialne priložnosti z dostopom do izobraževalnega in zdravstvenega sistema ter svobodo tiska. O vseh teh svoboščinah se je treba pogajati na participativen način. In to je mogoče le, če imajo ljudje dostop do okoljskih virov in ne onesnažujejo okolja. 

Šesti korak še naprej ukvarja s konceptom pravičnosti in z njim povezanimi izzivi. Prvič, uspešnost ukrepov, ki naj bi vodili k večji pravičnosti, je pogosto težko spremljati. Doseganje 17 trajnostnih ciljev Agende 2030 naj bi na primer merili z 242 kazalniki. Drugi izziv je pomanjkanje jasnosti. Resne neenakosti tistim, ki niso prizadeti, pogosto niti niso vidne, kar pomeni, da ni motivacije za ukrepanje proti njim. Tretjič, obstaja neenakost ne samo med sedanjimi in prihodnjimi ljudmi, temveč tudi med globalnim jugom in globalnim severom, nenazadnje tudi znotraj posameznih nacionalnih držav. Zmanjšanje revščine na severu ne sme iti na račun juga, varstvo podnebja ne sme iti na račun tistih, ki so že tako prikrajšani, in dobro življenje v sedanjosti ne sme iti na račun prihodnosti. O pravičnosti se je mogoče le pogajati, vendar se s pogajanji pogosto izognemo nesporazumom, zlasti na svetovni ravni.

korak sedmi poudarja: »Brez miru in razorožitve ni trajnosti.« Vojna ne pomeni le takojšnjega uničenja, tudi v času miru vojska in oborožitev povzročata toplogredne pline in drugo okoljsko škodo ter terjata ogromne vire, ki bi jih bilo bolje uporabiti za zaščito osnova življenja. Mir zahteva zaupanje, ki ga je mogoče doseči le z demokratično udeležbo in pravno državo. Winiwarter citira moralnega filozofa Stephena M. Gardinerja, ki predlaga globalno ustavno konvencijo, ki bi omogočila podnebju prijazno svetovno družbo. Kot neke vrste poskusno tožbo predlaga avstrijsko podnebno ustavno konvencijo. To bi moralo tudi obravnavati dvome, ki jih imajo številni aktivisti, svetovalni organi in akademiki o sposobnosti demokracije, da se spopade z izzivi podnebne politike. Omejitev podnebnih sprememb zahteva celovita družbena prizadevanja, ki pa so možna le, če jih podpira de facto večina. Torej demokratičnega boja za večino ni mogoče obiti. Podnebna ustavna konvencija bi lahko sprožila institucionalne reforme, potrebne za dosego tega cilja, in bi lahko pomagala zgraditi zaupanje, da je koristen razvoj možen. Kajti bolj ko so problemi kompleksni, pomembnejše je zaupanje, da družba ostane sposobna ukrepati.

Končno in skorajda mimogrede se Winiwarter poda v institucijo, ki je pravzaprav formativna za sodobno družbo: »svobodno tržno gospodarstvo«. Najprej citira pisatelja Kurta Vonneguta, ki potrjuje odvisniško vedenje v industrijski družbi, namreč zasvojenost s fosilnimi gorivi, in napoveduje »cold turkey«. In potem strokovnjak za droge Bruce Alexander, ki globalni problem zasvojenosti pripisuje dejstvu, da svobodno tržno gospodarstvo ljudi izpostavlja pritisku individualizma in tekmovalnosti. Po Winiwarterju bi lahko odmik od fosilnih goriv povzročil tudi odmik od svobodnega tržnega gospodarstva. Izhod vidi v spodbujanju psihosocialne integracije, torej v obnovi z izkoriščanjem uničenih skupnosti, katerih okolje je zastrupljeno. Te je treba podpreti pri obnovi. Alternativa tržnemu gospodarstvu bi bile zadruge vseh vrst, v katerih bi bilo delo usmerjeno v skupnost. Podnebju prijazna družba je torej tista, ki ni odvisna niti od fosilnih goriv niti od drog, ki spreminjajo um, saj s kohezijo in zaupanjem spodbuja duševno zdravje ljudi. 

Ta esej odlikuje interdisciplinarni pristop. Bralci bodo našli reference na številne avtorje z različnih področij znanosti. Jasno je, da takšno besedilo ne more odgovoriti na vsa vprašanja. Ker pa se pisanje navezuje na predlog ustavne podnebne konvencije, bi pričakovali podrobnejši prikaz nalog, ki bi jih morala taka konvencija reševati. Odločitev parlamenta z dvotretjinsko večino bi zadostovala za razširitev sedanje ustave s členom o varstvu podnebja in storitvah splošnega pomena. Posebej izvoljena konvencija bi se verjetno morala ukvarjati z osnovnim ustrojem naše države, predvsem z vprašanjem, kako konkretno je mogoče v sedanjosti zastopati interese prihodnjih generacij, katerih glasov ne slišimo. Ker, kot poudarja Stephen M. Gardiner, naše trenutne institucije, od nacionalne države do ZN, niso bile zasnovane za to. To bi potem vključevalo tudi vprašanje, ali poleg sedanje oblike predstavniške demokracije s predstavniki ljudstva lahko obstajajo še druge oblike, ki na primer pomikajo pristojnosti odločanja bolj »navzdol«, torej bližje prizadetim. . Tudi vprašanje ekonomske demokracije, razmerja med zasebnim, profitno usmerjenim gospodarstvom na eni strani in skupnostnim gospodarstvom, usmerjenim v skupno dobro, na drugi strani, bi moralo biti predmet takšne konvencije. Brez stroge regulacije si je trajnostno gospodarstvo nepredstavljivo, že zato, ker prihodnje generacije ne morejo vplivati ​​na gospodarstvo kot potrošniki prek trga. Zato je treba pojasniti, kako bodo taki predpisi nastali.

Vsekakor pa je Winiwarterjeva knjiga navdihujoča, saj daleč onkraj horizonta tehnoloških ukrepov, kot sta vetrna energija in elektromobilnost, opozarja na razsežnosti človeškega sobivanja.

Verena Winiwarter je okoljska zgodovinarka. Leta 2013 je bila izbrana za znanstvenico leta, je članica Avstrijske akademije znanosti in vodi tamkajšnjo komisijo za interdisciplinarne ekološke študije. Je članica Scientists for Future. A Intervju o podnebni krizi in družbi lahko slišite v našem podcastu "Alpenglühen". Vaša knjiga je notri Založba Picus pojavil.