Veronika Janyrova
"Zakon o lobiranju (v Avstriji) na primer določa vedenjske in registracijske obveznosti za zastopnike interesov in lobiste, vendar izključuje zbornice in javnosti ne daje vpogleda v vsebino lobističnih dejavnosti."
Primeri prikritega lobiranja in dvomljivega, pa tudi nezakonitega vpliva na politične odločitve spremljajo korupcijske škandale kot dolga senca. Najpozneje od preiskovalnega odbora Eurofighterja v Avstriji v letih 2006 in 2007 sta lobiranje v Avstriji in politični nasveti pod splošnimi sumi korupcije.
Ni presenetljivo, da je zaupanje Avstrijcev v politiko dolga leta upadalo. Toliko, dokler v letu 2017 87 odstotkov prebivalstva ni imelo zaupanja v politiko ali ga sploh ni (raziskava OGM v imenu Iniciative za večinsko volilno pravico in demokratično reformo, 2018). In zelo malo verjetno je, da bi se to letos izboljšalo.
Vendar pa ne vplivajo le na politične odločitve samo profesionalni lobisti in politični svetovalci. Temu cilju sledijo številni družbeni akterji - znanstvene ustanove, fundacije, možgani, združenja, nevladne organizacije, tudi šolske skupine in združenja staršev. In skoraj vsi predstavljajo bodisi ideološke bodisi posebne interese.
Pogled nazaj in pogled naprej
V mednarodni primerjavi je v Avstriji politično svetovanje kot industrija v industriji razmeroma mlado. Družbeno ravnovesje interesov je že pol stoletja potekalo predvsem na ravni socialnega partnerstva. Prevladujoče interesne skupine (dela AK, Gospodarska zbornica WKO, Kmetijska zbornica LKO, Konfederacija sindikatov ÖGB) so bili lepo obvladljivi. Politična konkurenca ni bila preveč zapletena z dvema prevladujočima strankama. Med pristopom k EU in pod kanclerstvom Wolfganga Schüssela so bile tradicionalne interesne skupine na koncu vse bolj potisnjene nazaj.
O tem piše politolog Anton Pelinka: „Za razvoj političnega svetovanja v Avstriji je bila značilna posebnost: zamuda. Vzporedno z zamudo v demokraciji na splošno in okrepljeno s čezmernim delovanjem strankarske države, so se strukture in funkcije političnega svetovanja, ki ustrezajo liberalni demokraciji, v Avstriji razvijale le počasi. "
Ni verjetno, da se bo povpraševanje po nasvetih o politiki v bližnji prihodnosti zmanjšalo. Družbeno, gospodarsko in politično dogajanje in igre so danes za to preprosto preveč zapletene. Poleg tega so nadomestni in nevolilni tipi pridobili na pomembnosti in dali politikom dodaten element nepredvidljivosti. Nenazadnje sama vse bolj emancipirana in diferencirana družba zahteva več pozornosti, udeležbe in demokratične udeležbe.
O brezplačni igri argumentov
Pravica do zastopanja interesov je bistvena značilnost odprte, liberalne demokracije. To vključuje tudi izmenjavo informacij med združenji, podjetji in interesnimi skupinami na eni strani ter politiko, parlamentom in upravo na drugi strani. Na primer, tega mnenja ne držijo le liberalni družbeni teoretiki Transparency International, ki nenehno spremlja in analizira korupcijo v državi: „Osnovna ideja lobiranja in zagovarjanja je soodločanje, sodelovanje in sodelovanje ljudi in organizacij, na katere vplivajo družbene ali druge odločitve ali razvoj dogodkov.
Toda to sodelovanje mora biti dovolj odprto in pregledno, "pravi Eva Geiblinger, izvršna direktorica Transparency Internationala - avstrijska kapitlja. Prosta igra argumentov in izvajanje najboljših izmed njih je res privlačno razumevanje demokracije. In to ni utopija, saj je zanjo dovolj izkušenj in konceptov.
Lobiranje v Avstriji: Niso vse ovce črne
Obstajajo tudi resni nasveti o politikah. Vaša osnovna naloga je zagotoviti politiko in upravo strokovnim znanjem. To vključuje preverjena dejstva ter analize učinkov in želenih ter nezaželenih stranskih učinkov političnih odločitev.
Politolog Hubert Sickinger na primer informacije za nosilce odločanja opisuje kot "legitimno valuto" lobiranja, "ker je to potrebno in funkcionalno za kakovost političnih odločitev". Po njegovem mnenju je lobiranje zaželeno z demokratičnega političnega vidika oz. če ima čim več interesov realno možnost zaslišanja in odločitve ne bodo sprejete na podlagi enostranskih informacij.
Na žalost se tudi on zaveda, da lobiranje v Avstriji, zlasti prek agencij in internih lobističnih oddelkov, običajno poteka na skrivaj: "Dejanska" valuta "lobistov je njihova politična mreža in globok vpogled v delovanje politično-upravnega sistema." Tudi na uradne standarde lahko vplivamo na ta način. Zagovorništvo bi moralo biti javno podjetje v odprti demokraciji, kajti odprta razprava o Dejanska vprašanja in interesi je tudi tisto, kar določa kakovost političnih odločitev.
Številni predlogi za to izhajajo iz samega političnega svetovanja, na primer politični svetovalec Feri Thierry poziva k legitimizaciji svetovalnega dela, na primer z neodvisnim zbiranjem informacij in preglednostjo ter z javnim razjasnjevanjem političnih vprašanj, odločanja in možnosti ukrepanja na eni strani in s tem povezanih interesov na drugi strani. Po njegovem mnenju prav ta transparentnost spodbuja usklajevanje družbenih interesov in konfliktov.
Za povrnitev verodostojnosti panoge sta Avstrijsko združenje za javne zadeve (ÖPAV) in Avstrijski svet za lobiranje in javne zadeve (ALPAC) uvedla kodekse ravnanja za svoje člane, ki v mnogih primerih presegajo pravni okvir.
Pravni položaj: lobiranje v Avstriji
To je zato, ker je teh v Avstriji zelo slabo. Čeprav so bile po odstopu Ernsta Strasserja že večkrat naknadno opremljene, še vedno obstaja velika potreba po prilagoditvah. Leto 2012 je bilo kljub temu v tem kontekstu zelo dogodek: Državni svet je sprejel zakon o preglednosti lobiranja in lobiranja, zakon o političnih strankah, s čimer je poostril kazenske določbe proti korupciji ter zakon o nezdružljivosti in preglednosti poslancev. To je postavilo pomemben potek, a na žalost se je večina zakonov izkazala za relativno brez zoba.
Zakon o lobiranju denimo določa zastopnike obnašanja in registracije za zastopnike interesov in lobiste, vendar izključuje zbornice in ne daje vpogleda v vsebino lobističnih dejavnosti. Ona vidi samo imena in prodajo. Hubert Sickinger pravi, da gre torej bolj za register industrije kot za pravi pregledni transparent. A čeprav je to skoraj neuporabno. V primerjavi s 3.000 do 4.000 profesionalnimi lobisti, ki jih je ocenil ÖPAV v Avstriji, je trenutno registriranih le 600 ljudi, to je komaj petina. Za razliko od zakona o preglednosti medijev, ki določa, da morajo javne ustanove poročati o izdatkih in naložbah za odnose z javnostmi, je stopnja poročanja skoraj 100-odstotna.
Deluje
Kritika zakona o lobijih je vseprisotna in zahteve segajo od širitve in sankcioniranja obveznosti registracije, večje preglednosti vladnih agencij do zakonodajnega odtisa, ki bi postal javen in razumljiv, na njegov predlog pa se nekateri predpisi in zakoni vrnejo nazaj.
Podobno je z zakonom o nezdružljivosti in preglednosti poslancev, ki določa obveznost poročanja o njihovih dohodkih in upravljavskih funkcijah. Ta poročila niso niti preverjena, niti lažni podatki niso sankcionirani. To je tudi razlog za redno kritiko Sveta Evrope, ki poleg nadzora in sankcij informacij zahteva tudi kodeks ravnanja poslancev in jasna pravila za ravnanje z lobisti. Nenazadnje pa poziva tudi k jasni prepovedi parlamentarcev, ki sami nastopajo kot lobisti.
Pokažite denar in informacije
Slabosti zakona o strankah so nam leta 2019 impresivno pokazale. Zakon o svobodi obveščanja bi bil prav tako bistven za Avstrijo, kot že leta zahteva forum za svobodo obveščanja. To zagotavlja - namesto avstrijske posebne „uradne skrivnosti“ - državljansko pravico do dostopa do informacij vladnih agencij. To bi preseglo dotok denarja od strank in do strank ter politikov in bi tudi uporabilo davčne prihodke in politične odločitve javno in razumljivo.
Na splošno je avstrijski pravni položaj v zvezi z bojem proti korupciji in nepoštenim vplivom na zakone in politične odločitve več kot slab. V temi je dobro ropotati. Potreba po dohitevanju je neizmerna in dokler politiki in njihovi šepetaji ne bodo ustvarjena jasna, pregledna pravila igre, se nezadovoljstvo s politiko in nizek ugled njunega ceha ne bosta spremenila.
Če pogledamo nazaj, moramo biti hvaležni Ernstu Strasserju, ker so vpogledi v njegova moralna brezna pomagali pri zakonitem opremljanju na skakalnicah. In veliko je znakov, da tisti, ki jih je sprejel nekdanji vice-kancler Heinz Christian Strache, ne bodo ostali povsem brez zakonskih sprememb. Čeprav je ta občasna zakonodaja oddaljena od prihodnje usmerjene, razsvetljene in verodostojne politike, so te zadeve - podobne vinskemu škandalu iz sedemdesetih let - vsaj pokazale očiščevalni učinek.
INFO: Indeks korupcije in lobiranje v Avstriji
Transparency International predstavi Indeks percepcije korupcije (CPI). Danska, Finska in Nova Zelandija so v letu 2018 ostale nesporne na prvih treh mestih, na dnu pa Južni Sudan, Sirija in Somalija.
S 76 od možnih 100 točk se je Avstrija izboljšala na 14. mestu, ki ga zaseda skupaj s Hongkongom in Islandijo. Avstrija je od leta 2013 pridobila 7 točk. Medtem ko je Avstrija lani še vedno zasedla 16. mesto, najvišje uvrstitve iz leta 2005 - 10. mesto - še ni dosegla. V primerjavi s EU Avstrija zaostaja za Finsko in Švedsko (3. mesto), Nizozemsko in Luksemburg (8. in 9. mesto) ter Nemčijo in Združenim kraljestvom (11. mesto).
Transparency International ob predstavitvi CPI 2018 obnavlja svoj paket zahtev, naslovljen na državni svet in zvezno vlado, pa tudi na poslovanje in civilno družbo. "Prepričani smo, da bo izpolnjevanje zahtev, ki jih vsebuje, prineslo bistveno izboljšanje ne samo dejanskega stanja, temveč tudi mednarodne ocene Avstrije kot poslovne lokacije," poudarja Eva Geiblinger.
Potrebni ukrepi:
- revizija zakona in registrov o lobiranju - zlasti po kritikah Računskega sodišča
- univerzitetna politika: obveznosti razkrivanja pogodb med znanostjo in industrijo, na primer o zasebnem financiranju avstrijskih univerz
- Povečanje preglednosti v avstrijskih občinah
- preglednost pri podeljevanju državljanstva (zlati potni listi)
- Sprejetje Zakona o svobodi obveščanja
- Pravna obveznost razkritja zdravil in članov drugih zdravstvenih poklicev, ki jih farmacevtska industrija imenuje po imenu, ter osrednji register objav
- prijavljanje nepravilnosti: Zagotovitev pravne zaščite prijaviteljev zasebnega sektorja, kot že za javne uslužbence
- revizija zakona o političnih strankah, da se omogoči izogibanje prepovedi donacij, preglednost donacij strankam in kandidatom ter spoštovanje omejitve volilnih oglaševalskih stroškov, ki jih je mogoče nadzorovati in odobriti.
