Ljudje z visokim socialno-ekonomskim statusom imajo nesorazmerno velik vpliv na izpuste toplogrednih plinov. Neposredno preko njihove potrošnje in posredno prek njihovih finančnih in družbenih možnosti. Kljub temu pa ukrepi za varstvo podnebja skoraj niso namenjeni tej skupini prebivalstva in možnosti tovrstnih pobud so bile komaj raziskane. Strategije za varstvo podnebja morajo biti usmerjene v zmanjšanje emisij toplogrednih plinov elit. Ne glede na to, katere strategije so prednostne, bodisi prepričevanje in prepričevanje ali politični in davčni ukrepi, je treba vključiti vlogo teh elit s svojo visoko potrošnjo ter njihovo politično in finančno močjo, da ovirajo ali spodbujajo podnebno pravičnost. Pet znanstvenikov s področja psihologije, trajnostnih raziskav, raziskav podnebja, sociologije in okoljskih raziskav je nedavno objavilo članek v reviji nature energy (1). Kako je opredeljen »visok socialno-ekonomski status«? Predvsem z dohodkom in bogastvom. Dohodek in bogastvo v veliki meri določata status in vpliv v družbi ter neposredno vplivata na zmožnost porabe. Vendar imajo ljudje z visokim socialno-ekonomskim statusom tudi vpliv na emisije toplogrednih plinov s svojo vlogo investitorjev, državljanov, članov organizacij in institucij ter družbenih vzornikov.

Večino emisij povzročajo elite

1 odstotek najbogatejših povzroči 15 odstotkov emisij, povezanih s porabo. Najrevnejših 50 odstotkov pa skupaj povzroči le polovico manj, in sicer 7 odstotkov. Številni super bogati s premoženjem nad 50 milijoni dolarjev, ki uporabljajo zasebna letala za prevoz med več bivališči po vsem svetu, imajo izjemno visok ogljični odtis. Hkrati bodo ti ljudje najmanj prizadeti zaradi posledic podnebnih sprememb. Študije tudi kažejo, da je večja družbena neenakost znotraj države na splošno povezana z večjimi emisijami toplogrednih plinov in manj trajnosti. To je po eni strani posledica potrošnje teh ljudi z visokim statusom, po drugi strani pa njihovega vpliva na politiko. Za večino izpustov toplogrednih plinov bogatih in superbogatih so odgovorne tri oblike porabe: letalski promet, avtomobili in nepremičnine.

Ravnina

 Od vseh oblik porabe je letenje tista z največjo porabo energije. Višji kot je dohodek, višje so emisije iz letalskih potovanj. In obratno: polovico vseh svetovnih emisij iz letalskega prometa povzroči najbogatejši odstotek (glej tudi ta objava). In če bi se najbogatejši odstotek v Evropi v celoti odrekel letalskim prevozom, bi ti ljudje prihranili 40 odstotkov svojih osebnih emisij. Svetovni zračni promet izpusti v ozračje več CO2 kot vsa Nemčija. Bogati in vplivni pogosto vodijo hipermobilno življenje in potujejo z letalom, tako zasebno kot poklicno. Deloma zato, ker jim dohodek to omogoča, deloma zato, ker lete plača podjetje, deloma pa zato, ker je letenje v poslovnem razredu del njihovega statusa. Avtorji pišejo, da je bilo narejenih malo raziskav o tem, kako »plastično«, torej kako vplivno je to gibalno vedenje, je bilo raziskano. Avtorjem se zdi spreminjanje družbenih norm okoli te hipermobilnosti pomemben vzvod za zmanjšanje emisij s tega območja. Večja verjetnost, da bodo pogosti letalci zmanjšali število svojih letov kot ljudje, ki bi enkrat letno rezervirali let za obisk svoje družine.

Avto

 Motorna vozila, torej predvsem avtomobili, predstavljajo največji delež emisij na prebivalca v ZDA in drugi največji v Evropi. Za največje povzročitelje emisij CO2 (spet odstotek) predstavlja CO2 iz motornih vozil petino njihovih osebnih izpustov. Prehod na javni prevoz, hojo in kolesarjenje ima največji potencial za zmanjšanje teh emisij, povezanih s prometom. Učinek prehoda na vozila na baterijski pogon se ocenjuje različno, v vsakem primeru pa se bo povečal z dekarbonizacijo proizvodnje električne energije. Ljudje z visokimi dohodki bi lahko vodili ta prehod na e-mobilnost, saj so glavni kupci novih avtomobilov. Sčasoma bi e-avtomobili nato dosegli tudi trg rabljenih avtomobilov. A da bi omejili globalno segrevanje, je treba omejiti tudi lastništvo in uporabo vozil. Avtorji poudarjajo, da je ta raba močno odvisna od obstoječe infrastrukture, to je, koliko prostora je na voljo pešcem in kolesarjem. Višji kot je dohodek, večja je verjetnost, da bodo ljudje lastniki težkega avtomobila z visokimi emisijami. A tudi tisti, ki si prizadevajo za družbeni status, si lahko prizadevajo za lastništvo takega vozila. Po mnenju avtorjev bi lahko ljudje z visokim socialnim statusom pomagali vzpostaviti nove statusne simbole, na primer življenje v okolju prijaznem do pešcev. Med trenutno pandemijo Covid-19 so se emisije začasno zmanjšale. Večinoma je to zmanjšanje povzročilo manj cestnega prometa, nenazadnje je veliko ljudi delalo od doma. In delovna mesta, kjer je to mogoče, so predvsem tista z višjimi dohodki.

Vila

Znani odstotek je odgovoren tudi za velik del emisij iz stanovanjskega sektorja, in sicer 11 odstotkov. Ti ljudje so lastniki večjih hiš ali stanovanj, imajo več bivališč in uporabljajo gospodinjske pripomočke z visoko porabo energije, kot je centralna klimatska naprava. Po drugi strani imajo ljudje z visokimi dohodki več možnosti za zmanjšanje svojih emisij z ukrepi z visokimi začetnimi stroški, na primer z zamenjavo ogrevalnih sistemov ali vgradnjo sončnih kolektorjev. Največji potencial na tem področju ima prehod na obnovljive vire energije, ki mu sledijo obsežne prenove za izboljšanje energetske učinkovitosti in prehod na energetsko varčne gospodinjske aparate. Dobro usklajeni javni ukrepi lahko to omogočijo tudi gospodinjstvom z nižjimi dohodki. Avtorji pravijo, da so se doslej študije o vedenjskih spremembah na žalost osredotočale na vedenja z razmeroma nizkim potencialom za zaščito podnebja. (Predvsem pri vedenjskih spremembah, ki vodijo do takojšnjega ali skoraj takojšnjega učinka, kot je obračanje termostata ogrevanja nazaj [2].) Obstoječe ugotovitve o vplivu socialno-ekonomskega statusa na možnosti vedenjskih sprememb se razlikujejo. Ljudje z višjimi dohodki in višjo izobrazbo bi bolj verjetno vlagali v ukrepe za izboljšanje energetske učinkovitosti ali v učinkovitejše tehnologije, vendar ne bi porabili manj energije. Vendar, kot sem rekel, bi imeli ljudje z višjimi dohodki boljše obsegzmanjšati njihove emisije. Dosedanje izkušnje kažejo, da davki na CO2 skoraj niso vplivali na porabo gospodinjstev z visokimi dohodki, ker so ti dodatni stroški v njihovem proračunu zanemarljivi. Po drugi strani pa so gospodinjstva z nizkimi dohodki s takšnimi davki močno obremenjena [3]. Politični ukrepi, ki na primer pomagajo zmanjšati stroške pridobivanja, bi bili bolj ekonomsko pravični. Lokacija stanovanj z visokim statusom lahko poveča ali zmanjša emisije toplogrednih plinov. Bivanje v dragem, gosto naseljenem mestnem jedru, kjer so tudi stanovanjske enote manjše, je cenejše od bivanja izven mesta, kjer so stanovanjske enote večje in kjer se večina potovanj opravi z motornimi vozili. Avtorji poudarjajo, da vedenja potrošnikov ne določajo le racionalne odločitve, temveč tudi navade, družbene norme, izkušnje in nagnjenja. Cene so lahko način vplivanja na vedenje potrošnikov, vendar so lahko zelo učinkovite tudi strategije za spremembo družbenih norm ali prekinitev rutine.

Portfelj

 Najvišji odstotek seveda največ vlaga v delnice, obveznice, podjetja in nepremičnine. Če ti ljudje svoje naložbe preusmerijo v nizkoogljična podjetja, lahko povzročijo strukturne spremembe. Naložbe v fosilna goriva pa zavirajo zmanjševanje emisij. Gibanje za umik sredstev iz industrije fosilnih goriv je večinoma prišlo iz elitnih univerz, cerkva in nekaterih pokojninskih skladov. Ljudje z visokim socialno-ekonomskim statusom lahko vplivajo na tovrstne institucije, da prevzamejo ali ovirajo ta prizadevanja, saj delno zasedajo položaje v organih upravljanja, pa tudi s svojimi neformalnimi stiki in odnosi. Kot znake spremembe družbenih norm avtorji vidijo vse večje število »zelenih« investicijskih skladov in novo uredbo EU, ki upravljavcem naložb obvezuje, da razkrijejo, kako pri svojem svetovalnem delu za vlagatelje upoštevajo vidike trajnosti. Skladi, usmerjeni v panoge z nizkimi emisijami, olajšajo tudi spremembo vedenja, saj vlagateljem olajšajo in s tem ceneje seznanijo z emisijskimi učinki različnih naložb. Avtorji menita, da bi morala biti prizadevanja za spodbujanje podnebju prijaznih naložb veliko bolj osredotočena na najvišje dohodkovne razrede, saj obvladujejo velik del trga in doslej niso bili naklonjeni spreminjanju svojega vedenja ali v nekaterih primerih spreminjanju. so se aktivno ustavile.

Slavne osebnosti

 Ljudje z visokim socialno-ekonomskim statusom so doslej povečali izpuste toplogrednih plinov. Lahko pa prispevajo tudi k varovanju podnebja, saj imajo velik vpliv kot vzorniki. Družbene in kulturne ideje o tem, kaj naredi dobro življenje, temeljijo na njih. Avtorji kot primer navajajo, da so priljubljenost hibridnih in kasneje povsem električnih avtomobilov poganjali zvezdniki, ki so kupili tovrstna vozila. Veganstvo je postalo priljubljeno tudi po zaslugi zvezdnikov. Popolnoma veganska praznovanja zlatega globusa leta 2020 bi bistveno prispevala k temu. Seveda pa lahko ljudje z visokim statusom prispevajo tudi k utrjevanju obstoječega vedenja tako, da pokažejo svojo prekomerno porabo in tako okrepijo funkcijo potrošnje kot statusnega simbola. Ljudje z visokim statusom lahko s svojo finančno in družbeno podporo političnim kampanjam, možganskim trustom ali raziskovalnim inštitutom pozitivno ali negativno vplivajo na diskurz o podnebnih spremembah, pa tudi s svojimi povezavami z vplivnimi institucijami, kot so elitne univerze. Ker so pri ukrepih za varstvo podnebja zmagovalci in poraženci, lahko po mnenju avtorjev ljudje z visokim statusom s svojo močjo oblikujejo takšna prizadevanja sebi v prid.

Direktorji

 Ljudje z visokim socialno-ekonomskim statusom imajo zaradi svojega poklicnega položaja nesorazmerno močan vpliv na emisije podjetij in organizacij, na eni strani neposredno kot lastniki, člani nadzornih svetov, menedžerji ali svetovalci, po drugi strani pa posredno z zmanjševanjem emisij. emisij njihovih dobaviteljev, vpliva na stranke in konkurente. V zadnjih letih so številne zasebne organizacije postavile podnebne cilje ali si prizadevale za razogljičenje svojih dobavne verige. V nekaterih državah so zasebne pobude podjetij in organizacij dosegle večji napredek v smislu varstva podnebja kot države. Podjetja razvijajo in oglašujejo podnebju prijazne izdelke. Elitni člani delujejo tudi kot podnebni filantropi. Na primer, podnebno omrežje C40 Cities je bilo financirano iz osebnih sredstev nekdanjega newyorškega župana [4]. Vloga filantropije pri varstvu podnebja pa je sporna. Še vedno je premalo raziskav o tem, v kolikšni meri ljudje z visokim socialno-ekonomskim statusom dejansko uporabljajo svoje priložnosti za spremembe in kako bi pobude, ki so neposredno usmerjene v ta razred, lahko povečale njihov potencial za spremembe. Ker večina pripadnikov elite pridobiva dohodek z naložbami, so lahko tudi vir nasprotovanja reformam, če vidijo, da je zaradi takšnih reform ogrožen njihov dobiček ali svoj status.

Predverje

Ljudje vplivajo na izpuste toplogrednih plinov na državni ravni z volitvami, lobiranjem in sodelovanjem v družbenih gibanjih. Omrežja ne prvega odstotka, ampak najvišjega Desetine odstotka tvorijo jedro politične in gospodarske moči, tako po vsem svetu kot v večini držav. Ljudje z visokim socialno-ekonomskim statusom imajo v svoji vlogi državljanov nesorazmerno velik vpliv. Imeli boste boljši dostop do odločevalcev v zasebnih podjetjih in v javnem sektorju. Njihova finančna sredstva jim omogočajo, da razširijo svoj vpliv na te skupine z donacijami lobističnim skupinam, politikom in družbenim gibanjem ter spodbujajo ali blokirajo družbene spremembe. Na energetsko politiko držav močno vpliva lobiranje. Zelo majhno število zelo vplivnih ljudi ima velik vpliv na odločitve. Politično delovanje elite je bilo doslej močna ovira za ukrepanje za zajezitev podnebnih sprememb. V energetskem sektorju je prevladujoče politično lobiranje in vpliv na javno mnenje izhajalo iz sektorja fosilnih goriv, ​​ki daje prednost politikam, ki utrjujejo proizvodnjo in porabo fosilnih goriv. Na primer, dva naftna milijarderja [5] sta že desetletja močno vplivala na politični diskurz v ZDA in ga potisnila v desno, kar je favoriziralo vzpon politikov, ki zagovarjajo nizke davke, nasprotujejo varovanju okolja in podnebju ter so na splošno sumljivi glede vpliva državnih vlad. Podjetja iz obnovljivih virov energije in druga, ki bi imela koristi od dekarbonizirane prihodnosti, bi se lahko teoretično zoperstavili tem vplivom, vendar je bil njihov vpliv doslej minimalen.

Kaj je treba še raziskati

V svojih zaključkih avtorja navajata tri glavne raziskovalne vrzeli: Prvič, kako vplivno je lahko potrošniško vedenje elit, zlasti glede letalskih prevozov, motornih vozil in stanovanj? Dejstvo, da negativni učinki letenja nimajo cene, je neposredno subvencioniranje najbogatejših, saj so ti odgovorni za 50 odstotkov emisij letenja. Linearni davek na CO2 bi verjetno imel majhen vpliv na potrošniško vedenje bogatih. Davek na pogoste letalce, ki se povečuje s številom letov, bi lahko bil učinkovitejši. Splošna progresivna obdavčitev visokih dohodkov in velikega bogastva bi lahko imela še posebej ugoden učinek na podnebje. To bi lahko omejilo porabo prestiža. Ohranile bi se relativne statusne razlike: najbogatejši bi bili še vedno najbogatejši, vendar ne bi bili več toliko bogatejši od najrevnejših. To bi zmanjšalo neenakost v družbi in zmanjšalo nesorazmerno velik vpliv elite na politiko. Toda te možnosti je treba po mnenju avtorjev še veliko bolje raziskati. Druga raziskovalna vrzel se nanaša na vlogo ljudi z visokim socialno-ekonomskim statusom v podjetjih. Kako daleč imajo takšni ljudje zmožnosti spreminjanja korporativne kulture in korporativnih odločitev v smeri nižjih emisij in kakšne so njihove meje? Avtorji ugotavljata tretjo raziskovalno vrzel, v kolikšni meri vrsta vpliva ljudi z visokim socialno-ekonomskim statusom vpliva na politiko, in sicer prek njihovega političnega kapitala, vpliva na podjetja in organizacije ter s finančno podporo lobiranja in političnih kampanj. Te elite so do zdaj imele največ koristi od sedanjih političnih in gospodarskih struktur in obstaja nekaj dokazov, da altruizem upada z višjim bogastvom. Gre za razumevanje, kako različni elitni ljudje uporabljajo svoj vpliv za spodbujanje ali oviranje hitre dekarbonizacije. Na koncu avtorji poudarjajo, da so za podnebne spremembe in škodo, ki jo povzročajo, v veliki meri odgovorne elite z visokim socialno-ekonomskim statusom. Toda položaj moči, ki ga imajo, bi jim omogočil tudi, da si prizadevajo za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov in s tem tudi za zmanjšanje podnebne škode. Avtorji ne želita dvomiti o vlogi oseb, ki niso visokega statusa v boju proti podnebnim spremembam, poudarjajo pa tudi vlogo avtohtonih ljudstev in lokalnega prebivalstva. Toda v tej preiskavi se osredotočajo na tiste, ki so povzročili večino težav. Nobena posamezna strategija ne more rešiti problema in dejanja elit imajo lahko velike učinke. Nadaljnje raziskave o tem, kako je mogoče spremeniti vedenje elite, so zato velikega pomena.

Viri, opombe

1 Nielsen, Kristian S .; Nicholas, Kimberly A.; Creutzig, Felix; Dietz, Thomas; Stern, Paul C. (2021): Vloga ljudi z visokim socialno-ekonomskim statusom pri zaklepanju ali hitrem zmanjševanju emisij toplogrednih plinov, ki jih poganja energija. V: Nat Energy 6 (11), str. 1011-1016. DOI: 10.1038 / s41560-021-00900-y   2 Nielsen KS, Clayton S, Stern PC, Dietz T, Capstick S, Whitmarsh L (2021): Kako lahko psihologija pomaga omejiti podnebne spremembe. Am Psychol, januar 2021, 76 [1]: 130-144. doi: 10.1037 / amp0000624   3 Avtorji se tukaj sklicujejo na linearne davke brez spremljajočih kompenzacijskih ukrepov, kot je podnebni bonus. 4 Mihael Bloomberg je mišljen, prim. https://en.wikipedia.org/wiki/C40_Cities_Climate_Leadership_Group 5 mišljeni so brata Koch, prim. Skocpol, T., & Hertel-Fernandez, A. (2016). Mreža Koch in ekstremizem republikanske stranke. Pogledi na politiko, 14 (3), 681-699. doi: 10.1017 / S1537592716001122

To objavo je ustvarila Option Community. Pridružite se in objavite svoje sporočilo!

O PRISPEVKU V OPCIJSKO AVSTRIJO


Schreibe einen Kommentar